Hori tym Prešovom, dražka vykladana. Po nij šykovali moho kamarata. Šykujut, šykujut, hdeže ho povedut, pid prešovsku branu, šumnu maľovanu.
Jak ho tam priveli, žalostni zaplakal: „Frajiročko moja sputati mňa ne daj.“ Ona nič ne dbala, lem išti kazala, do najhrubšych lanciv povjazati dala.
Milyj mij, milyj mij, ja tobi ne vinna, labirskyj komisar, zima by ho bila. Zima by ho bila, žeby ho Boh strestal, falošne pisemko do kasarni poslal.
Tak vin tam napisal, že ja nič ne robľu, že ja s karabinom poza bučky chodžu. Ja chudobnyj chlopec, ja ne mam nikoho, frajiročko moja, lem mňa dostaň z toho.
Ja chudobnyj chlopec, ja ne mam rodinu. Ja ne mam nikoho, lem tebe jedinu. Rozputaj, rozputaj, bo mňa ručky boľat. Ja by‘m rozputala, no mi ne dovoľat.
